V leru ali prosti tek

Kot otrok sem cenila svobodo vsega živega in neživega (na primer helijevega balona). Tekom odraščanja se je tej pravici do svobode pridružila skrb za varnost. V času, ko sem se s Polonino in Sarino pomočjo uvajala v svet zavrženih in zapuščenih živali, je skrb za varnost prerasla v stisko in močno potrebo po nadzoru vsakega giba živali v moji oskrbi. Dobra stran tega je bila, da sem se dobro naučila opazovati gibanje, kar mi še vedno marsikdaj zelo prav pride. Slaba pa, da sem s tem močno omejevala kvaliteto življenja mojih živali. V zadnjih nekaj letih pa sem končno našla zdravo mejo med svobodo in varnostjo.

Vsak pes potrebuje občutek prostega gibanja. To pomeni gibanje brez usmerjanja z vrvico. To nikakor ne pomeni, da se sprehajamo z odvezanim psom kjerkoli že, če ga nimamo pod kontrolo oziroma nismo prepričani, da je okolje varno. Pod kontrolo pomeni:
1) dodelan odpoklic,
2) ograjen prostor ali
3) sledni povodec.

Na javnih površinah pa moramo imeti psa tako vedno na povodcu.

Diegu poskušam zagotavljati prosto gibanje vsaj 3 do 4x na teden. To je njegovih 20 minut, ko se sprosti, ko lahko teče, skače, voha, stoji ali leži oziroma dela, kar želi (v mejah varnega). Pri tem se čim manj vmešavam in predvsem sem tiho. Moja naloga skrbnika psa v tem primeru je, da nadzorujem okolico in ukrepam (preventivno) v primeru, da se situacija spremeni in nisem več prepričana, da je popolnoma varna.

Prosti tek je pomemben za izgradnjo in ohranjanje pravilno razvitih mišic, poleg tega je vsaj občasna možnost svobodne izbire eden najpomembnejših dejavnikov dobrega počutja vsakega živega bitja.

Vsak daljši sprehod poskušava končati z umirjanjem. Če se da, pa vadiva umirjanje tudi med sprehodom. To preprosto pomeni, da  se usedem na deblo, klopco, tla, karkoli je pri roki, Diegu skrajšam vrvico in počakam, da se umiri. Brez ukazov, brez prisilnega sedenja ali ležanja. Samo čakam. Na začetku sem čakala malce dlje, zdaj pa se je sam od sebe naučil, da sedenje pomeni, da pride do mene in se usede ali uleže. Če slučajno zagleda kaj zanimivega v daljavi, seveda vstane in si zadevo ogleda. To je dovoljeno in celo zaželjeno. Mirno opazovanje okolice je izjemnega pomena predvsem za mlade in odraščajoče pse, potrebujejo in v njem uživajo pa prav vsi psi (oziroma kar vse živali). Tako se na varni razdalji, zbrano učijo o našem svetu, opazujejo kako se vedejo drugi ljudje in živali. Na ta način si nabirajo izkušnje, ki jim pomagajo na poti k stabilnosti, sproščenemu in prijetnemu življenju.